Pri urejanju padavinske vode se pogosto srečamo z dvema rešitvama – zadrževanjem in ponikanjem. Na prvi pogled sta si podobni, saj pri obeh potrebujemo prostor, kamor se voda ob dežju lahko umakne. Njuna naloga pa je različna. Pri zadrževanju vodo začasno shranimo in jo nato postopoma odvajamo, pri ponikanju pa ji omogočimo, da preide v okoliška tla.
Ko na zemljišču zgradimo hišo, poslovni objekt, dovoz ali parkirišče, se spremeni tudi naravni tok padavinske vode. Na neutrjeni površini lahko del dežja pronica neposredno v tla, na strehi, asfaltu ali tlakovani površini pa se voda zbira in jo je treba ustrezno odvesti. Že pri načrtovanju se zato postavi vprašanje, ali jo je na lokaciji mogoče ponikati ali pa jo je treba začasno zadržati in nato nadzorovano odvesti.
Pri zadrževanju padavinske vode se voda s strehe ali druge utrjene površine zbira v zadrževalniku oziroma podzemnem sistemu. Ta ob padavinah sprejme dotok, nato pa se voda iz njega odvaja postopoma in z omejenim pretokom. Zadrževalni prostor se po izpraznitvi ponovno sprosti in je pripravljen na naslednje padavine. Takšna rešitev je smiselno predvsem tam, kjer ponikanje ni mogoče ali ni zadostno oziroma kjer je treba količino vode, ki odteka naprej, omejiti.
Zadrževanja ne smemo enačiti z običajnim zbiranjem deževnice za zalivanje ali druge namene. Pri rezervoarju za ponovno uporabo želimo vodo shraniti in jo porabiti pozneje, pri zadrževalniku pa mora biti določena prostornina ponovno na voljo za naslednji dotok vode. Obe funkciji je mogoče tudi združiti, vendar je treba že pri načrtovanju jasno določiti, kateri del prostornine je namenjen uporabi vode in kateri zadrževanju.
Pri ponikanju so odločilne razmere v tleh
Pri ponikanju voda iz sistema postopoma prehaja v okoliško zemljino. Ali je takšna rešitev primerna, je v veliki meri odvisno od prepustnosti tal. Peščena in prodnata tla vodo praviloma sprejemajo hitreje kot težka, glinena ali zbita tla. Poleg sestave tal je treba upoštevati tudi nivo podzemne vode, lego objekta, razpoložljiv prostor in druge značilnosti zemljišča. Ponikovalnega sistema zato ni mogoče določiti samo glede na površino strehe ali količino vode, ki jo mora sprejeti.
Pri modularnih podzemnih sistemih je lahko osnovna konstrukcija za obe rešitvi podobna, razlikuje pa se način izvedbe. Pri ponikanju mora voda iz sistema prehajati v okoliška tla, zato je sistem izveden s prepustnim ovojem. Pri zadrževanju je prostor vodotesen, voda pa ga zapušča prek reguliranega iztoka. Modularna zasnova omogoča tudi prilagajanje velikosti in oblike razpoložljivemu prostoru, denimo pod zelenico, dvoriščem ali parkiriščem.
Zadrževanje in ponikanje se lahko tudi dopolnjujeta
V praksi ni vedno treba izbrati samo ene možnosti. Na nekaterih zemljiščih lahko tla del vode sprejmejo, vendar ne dovolj hitro za celoten dotok. Takrat se lahko oba principa združita. Del vode postopoma ponika, sistem pa hkrati zagotavlja dovolj prostornine, da ob večjem dotoku presežek začasno zadrži.
Odločitev med zadrževanjem, ponikanjem ali kombinacijo obeh rešitev je zato odvisna predvsem od pogojev na konkretni lokaciji. Pri zadrževanju nadzorujemo predvsem, kako hitro voda odteka iz sistema, pri ponikanju pa ji omogočimo, da se vrne v tla. Pravilna izbira in dimenzioniranje sistema se zato začneta z vprašanjem, kaj nam zemljišče dejansko omogoča.