V vročih in sušnih obdobjih se hitro pokaže, kako pomembna je zanesljiva oskrba z vodo. Zbiranje deževnice danes pogosto razumemo kot sodobno rešitev za zmanjševanje porabe pitne vode, vendar ima na območju današnje Slovenije dolgo zgodovino.
Naši predniki so morali oskrbo z vodo prilagoditi naravnim razmeram. Naselja ob rekah, potokih in izvirih so lahko uporabljala tekočo vodo, drugod pa jo je bilo treba zajemati, prinašati od daleč ali shraniti takrat, ko je bila na voljo. Voda ni bila potrebna le za pitje in kuhanje, temveč tudi za pranje, napajanje živine, gašenje požarov in različna gospodarska opravila.
Od studencev do vaških vodnjakov
Ljudje so uporabljali studence, vodnjake, vaška korita in zbiralnike kapnice. Ob izvirih so urejali kamnita ali lesena korita, iz katerih so zajemali vodo, ob njih prali perilo in napajali živino. Kjer je bilo mogoče doseči podtalnico, so kopali vodnjake, ki so bili lahko zasebni ali skupni vaški.
Etnografski zapisi pričajo o različnih oblikah vodnjakov na Dolenjskem, Notranjskem, v Brkinih, okolici Idrije in drugih delih Slovenije. Vodo so iz njih dvigovali z vedri na vrvi, z lesenimi drogovi, vitli, škripci ali napravami na protiutež. Nekatere vodnjake je uporabljala ena domačija, druge več hiš ali celo vsa vas.
Na območjih brez zanesljivih izvirov je bila pomembna tudi kapnica. Deževnica se je s streh stekala v lesene sode, kamnite zbiralnike ali podzemne cisterne. Namenjena je bila predvsem pranju, čiščenju, napajanju živine in drugim opravilom, ob pomanjkanju pa tudi osnovni oskrbi gospodinjstva.
Način zajemanja vode je bil tako odvisen od pokrajine. V ravninskih predelih so bili pomembni plitvi vodnjaki in podtalnica, v hribovskih krajih izviri in studenci, na območjih z manj površinske vode pa zbiranje deževnice.
Poseben izziv kraškega sveta
Najbolj izrazito so se sistemi za zbiranje vode razvili na Krasu, kjer padavinska voda zaradi prepustne apnenčaste podlage hitro ponikne. Čeprav je vode v podzemlju veliko, je je bilo na površju pogosto premalo.
Med značilnimi zbiralniki so bili kali, lokve, štirne in vodnjaki. Kali oziroma lokve so bile plitve kotanje z dnom, utrjenim z glino ali ilovico, v katerih se je zbirala voda z okoliškega terena. Uporabljali so jo predvsem za napajanje živine, pranje in gašenje požarov.
Za gospodinjstva so bile pomembnejše štirne – podzemne cisterne, v katere se je stekala kapnica s streh. Streha je delovala kot zbiralna površina, žlebovi pa so vodo usmerjali v neprepusten zbiralnik. To je bilo v osnovi enako načelo, kot ga uporabljajo današnji sistemi za zbiranje deževnice.
Štirne in kali so z izgradnjo vodovodov večinoma izgubili svojo prvotno vlogo, vendar ostajajo pomemben del slovenske tehnične in kulturne dediščine. Zgodovinski vodni sistemi po Sloveniji kažejo, kako pomembno je bilo vodo zajeti takrat, ko je bila na voljo, ter jo prihraniti za čas pomanjkanja.
Star princip v sodobni izvedbi
Današnji rezervoarji za deževnico so izdelani iz sodobnih materialov ter opremljeni s filtri, črpalkami in urejenim prelivom, vendar temeljijo na istem načelu kot nekdanji zbiralniki.
Deževnica se danes uporablja predvsem za zalivanje vrta, čiščenje zunanjih površin, pranje vozil in splakovanje stranišč. Tako se zmanjša poraba pitne vode, hkrati pa se del padavin zadrži na zemljišču za čas, ko dežja ni.
Zgodovina oskrbe z vodo po Sloveniji nas opozarja, da razmeroma velika količina padavin ne zagotavlja, da bo voda na voljo tudi med sušo, kar se kaže tudi v letošnjem avgustu. Zbiranje deževnice zato ni nova zamisel, temveč preverjena rešitev, ki jo danes uporabljamo preprosteje, varneje in učinkoviteje.